Marjanu v slovo
Marjan se je rodil pred 54 leti, kot četrti otrok, mami Heleni in očetu Francu. Bil je najmlajši in kot otrok s posebnimi potrebami, deležen skrbi celotne družine. Glavni vir dohodka je bila očetova čevljarska delavnica in nekaj zemlje, ki sta, ob vključevanju vseh članov, družini zagotavljala osnovne pogoje za dostojno življenje. Starša sta znala otrokom privzgojiti delavnost in tudi skrb za Marjana. Obiskoval je Šolo s prilagojenim programom, ki je takrat bila v Vrhpolju in se je praktično držala njihove hiše. Po končani šoli se je leta 1987 vključil v delavnice za delo pod posebnimi pogoji v Ajdovščini, današnji Varstveno delovni center Ajdovščina – Vipava. Ker takrat še ni bilo urejenega prevoza za varovance, so ga vozili domači; brata, sestra, snaha, kdor je pač lahko. Marjan je redno in rad prihajal v delavnice in nikoli ni bil odsoten zaradi prevoza. Po mamini smrti je ostal pri očetu in ob pomoči vseh otrok, čeprav so si ti že ustvarili svoje družine, še naprej skupaj lepo skrbeli za njega. Žal je mnogo prezgodaj zaradi bolezni umrla tudi sestra Anica in leta 2008 bil začasno vključen v bivalno enota v Stari Gori. Ko smo leta 2014 odprli bivalno enoto v Vipavi, je med prvimi prišel v Vipavo. Tu se je dobro počutil in njegovi sostanovalci so ga imeli radi.
Skupaj smo preživeli več kot 35 let. Čeprav ni govoril, je s svojim kretnjami in vedenjem znal jasno pokazati svoje počutje. Rad je bil v družbi z vaškimi fanti. Pogosto prihajal v domačo cerkev, pokojnemu gospodu Bercetu pomagal kot ministrant in mu včasih, po svoje, tudi kaj pospravil. Še posebej je bil vesel vsakoletnega letovanja na morju. Skratka zahajal je tja kjer je bil toplo sprejet in zato smo še toliko bolj ponosni, da je pri nas našel svoj drugi dom.
Tudi, ko se mu je zdravstveno stanje pred časom bistveno poslabšalo je še vedno večino dneva preživel v skupini in s svojo mimiko pokazal, da mu je prijetno v tej družbi.
Marjan, tvoja življenjska pot se je iztekla. Počivaj v miru in naj ti bo lahka domača zemlja, nam pa bodo ostali prijetni spomini nate in naše skupno življenje.
Sorodnikom v imenu Varstveno delavnega centra Ajdovščina- Vipava izrekamo globoko sožalje.
POGREBNI NAGOVOR NJEGOVE DRUŽINE
Dragi Marjan,
danes se od tebe poslavljamo z veliko žalostjo v srcu, hvaležni, da smo dobršen del tvojega življenja preživeli skupaj, doma v Vrhpolju. S svojim življenjem, spontanostjo, preprostostjo si nas vse obogatil. In vemo, da si čutil in vedel, da smo te imeli radi.
Tudi ti si s svojimi dejanji, nasmehi, razigranostjo, nebesednimi sporočili kazal svojo ljubezen do nas, nam tudi dal svoja imena (Nana, Aka, Jai, Ija, Kakika, Kaka, Kika), za mamo in tata, ki sta ti bila najbližja, pa si zmogel in ohranil imena, ki jih razumejo in prepoznajo vsi.
Življenje ti ni prizanašalo, soočilo te je z izgubo najbližjih – mame, Anice in tata. Upamo, da smo ti praznino ob teh odhajanjih vsaj malo lajšali. V veliko oporo so ti bili prijatelji in zaposleni v VDC Ajdovščina – Vipava, tvoja druga družina in drugi dom, kjer si se počutil sprejetega, varnega, ljubljenega.
Hvala ti za vse trenutke, ko si opazil našo slabo voljo in jo s položeno roko na naših ramenih spremenil v veselje. Hvala za prizore, ki nam bodo za vedno ostali v spominu – kako ure in ure z nasmehom presediš na balkonu in opazuješ mimoidoče, kako z veseljem odhajaš v delavnice, kako vztrajno pometaš kamenčke ob cesti, kako si skuhaš kavo v mrzli vodi, kako se igraš, da si pri maši, poješ alelujo, govoriš v telefonsko slušalko in vneto razlagaš, česar nismo razumeli.
Hvala, ker smo lahko bili deležni tvojega blagoslova.
Dragi Marjan, počivaj v miru.
