Splošne novice

Prvi dnevi v februarju so bili hkrati zadnji, ki smo jih preživeli z našim dolgoletnim sodelavcem in direktorjem Romanom, preden je dokončno dobil status penzionista.

Nekateri smo z njim orali ledino že pred mnogimi leti, ko se je v Ajdovščini dejavnost Varstveno delovnega centra šele dobro začela, drugi smo ga spoznali šele v zadnjih »direktorskih« letih. A vsi smo enotnega mnenja, da je v VDC Ajdovščina – Vipava pustil neizbrisen pečat.

Potrebe naših varovancev je vedno postavljal na prvo mesto ob tem pa upošteval okoliščine in zmožnosti vseh vpletenih. Naučil nas je poiskati dobre možnosti, tudi takrat, ko le teh ni bilo na vidiku, predvsem pa tega, da si smemo upati poizkusiti in se ne ustrašiti novih izzivov. Njegova srčnost in predanost svojemu delu je obrodila obilo sadov, katere bomo gotovo uživali in negovali še naprej.

Ob odhodu smo mu v obeh enotah, Ajdovščini in Vipavi, pripravili »poslovilni žur« ob katerem smo obujali spomine na skupne dni in preživeli lepo dopoldne.

Posebej smo se od njega poslovili tudi sodelavci, ki smo mu zapeli in organizirali zdravniški pregled ter tako preverili, če sploh izpolnjuje pogoje za upokojitev. S težkim srcem, je zdravnik le udaril pečat in našega Romana smo radostno pospremili v »penzijo«.

Dragi Roman, srečno na tvoji novi življenjski poti!

Varovanci in zaposleni  v VDC Ajdovščina – Vipava

Marjanu v slovo

Marjan se je rodil pred 54 leti, kot četrti  otrok, mami Heleni in očetu Francu. Bil je najmlajši in kot otrok s posebnimi potrebami, deležen skrbi celotne družine. Glavni vir dohodka je bila očetova čevljarska delavnica in nekaj zemlje, ki sta, ob vključevanju vseh članov, družini zagotavljala osnovne pogoje za dostojno življenje. Starša sta znala otrokom privzgojiti delavnost in tudi skrb za Marjana. Obiskoval je Šolo s prilagojenim programom, ki je takrat bila v Vrhpolju in se je praktično držala njihove hiše. Po končani šoli se je leta 1987 vključil v delavnice za delo pod posebnimi pogoji v Ajdovščini, današnji Varstveno delovni center Ajdovščina – Vipava. Ker takrat še ni bilo urejenega prevoza za varovance, so ga vozili domači; brata, sestra, snaha, kdor je pač lahko. Marjan je redno in rad prihajal v delavnice in nikoli ni bil odsoten zaradi prevoza. Po mamini smrti je ostal pri očetu in ob pomoči vseh otrok, čeprav so si ti že ustvarili svoje družine, še naprej skupaj lepo skrbeli za njega. Žal je mnogo prezgodaj zaradi bolezni umrla tudi sestra Anica in leta 2008 bil začasno vključen v bivalno enota v Stari Gori. Ko smo leta 2014 odprli bivalno enoto v Vipavi, je med prvimi prišel v Vipavo. Tu se je dobro počutil in njegovi sostanovalci so ga imeli radi.

Skupaj smo preživeli več kot 35 let. Čeprav ni govoril, je s svojim kretnjami in vedenjem znal jasno pokazati svoje počutje. Rad je bil v družbi z vaškimi fanti. Pogosto prihajal v domačo cerkev, pokojnemu gospodu Bercetu pomagal kot ministrant in mu včasih, po svoje, tudi kaj pospravil. Še posebej je bil vesel vsakoletnega letovanja na morju. Skratka zahajal je tja kjer je bil toplo sprejet in zato smo še toliko bolj ponosni, da je pri nas našel svoj drugi dom.

Tudi, ko se mu je zdravstveno stanje pred časom bistveno poslabšalo je še vedno večino dneva preživel v skupini in s svojo mimiko pokazal, da mu je prijetno v tej družbi.

Marjan, tvoja življenjska pot se je iztekla. Počivaj v miru in naj ti bo lahka domača zemlja, nam pa bodo ostali prijetni spomini nate in naše skupno življenje.

Sorodnikom v imenu Varstveno delavnega centra Ajdovščina- Vipava izrekamo globoko sožalje.

POGREBNI NAGOVOR NJEGOVE DRUŽINE

Dragi Marjan,

danes se od tebe poslavljamo z veliko žalostjo v srcu, hvaležni, da smo dobršen del tvojega življenja preživeli skupaj, doma v Vrhpolju. S svojim življenjem, spontanostjo, preprostostjo si nas vse obogatil. In vemo, da si čutil in vedel, da smo te imeli radi.

Tudi ti si s svojimi dejanji, nasmehi, razigranostjo, nebesednimi sporočili kazal svojo ljubezen do nas, nam tudi dal svoja imena (Nana, Aka, Jai, Ija, Kakika, Kaka, Kika), za mamo in tata, ki sta ti bila najbližja, pa si zmogel in ohranil imena, ki jih razumejo in prepoznajo vsi.

Življenje ti ni prizanašalo, soočilo te je z izgubo najbližjih – mame, Anice in tata. Upamo, da smo ti praznino ob teh odhajanjih vsaj malo lajšali. V veliko oporo so ti bili prijatelji in zaposleni v VDC Ajdovščina – Vipava, tvoja druga družina in drugi dom, kjer si se počutil sprejetega, varnega, ljubljenega.

Hvala ti za vse trenutke, ko si opazil našo slabo voljo in jo s položeno roko na naših ramenih spremenil v veselje. Hvala za prizore, ki nam bodo za vedno ostali v spominu – kako ure in ure z nasmehom presediš na balkonu in opazuješ mimoidoče, kako z veseljem odhajaš v delavnice, kako vztrajno pometaš kamenčke ob cesti, kako si skuhaš kavo v mrzli vodi, kako se igraš, da si pri maši, poješ alelujo, govoriš v telefonsko slušalko in vneto razlagaš, česar nismo razumeli.

Hvala, ker smo lahko bili deležni tvojega blagoslova.

Dragi Marjan, počivaj v miru.

Kjer je cilj, je tudi pot k cilju.

In kjer je osebni cilj,

tam že neka oseba potuje.

To misel avstralske psihiatrinje Elizabeth Lucas je Sonja ob ustanovitvi samostojnega Varstveno delovnega centra Ajdovščina – Vipava vnesla v strateška izhodišča kot rdečo nit. In ta misel je med zaposlenimi prisotna še danes.

Sonja se je po končanem študiju socialnega dela leta 1980 najprej zaposlila v SGP Primorje v kadrovsko socialni  službi. Tam je ostala 15 let.  Zaradi reorganizacije podjetja je ostala brez zaposlitve in se 1995 zaposlila v CIRIUS Vipava. Leta 2003 je skupaj s skupino  odraslih varovancev, ki so zaključili program izobraževanja v CIRIUS Vipava, odšla v novoustanovljeno dnevno enota Vipava, ki je delovala v okviru Centra za socialno delo Ajdovščina.   Leta 2006 je sprejela nov poklicni izziv in postala prva direktorica samostojnega Varstveno delovnega centra Ajdovščina – Vipava. To odgovorno in zahtevno delo je opravlja 6 let, ko  je na svojo želja odšla v enoto Ajdovščina in delala na mestu vodje enote, vse do upokojitve junija 2021.

Sonja je bila odgovorna in vestna delavka. Svoje  življenjske izkušanje, znanje in modrosti, je znala deliti z drugimi. Bila je dobra vodja. Sodelavci in ljudje, s katerimi je delala, so jo zato spoštovali in ji prisluhnili.  Zavedala se je, da je sreča vsakega posameznika največ odvisna od njega samega. Kot kadrovik je dobro vedela kako pomembna je izobrazba. Ljudi  okoli sebe je vzpodbujala, jih opogumljala, da so se izobraževali ali dokončali šolanje.  Pri tem je bila vztrajna in  danes ji je marsikdo hvaležen za to njeno nepopustljivo skrb.

Upokojitve se je zelo veselila. Načrtovala je številne aktivnosti, ki jih bo izvajala in bila je polna optimizma. Žal ji je, kljub temu, da je za svoje zdravje veliko naredila, to preprečila zahrbtna in težka bolezen.

Sonja, tvoja zemeljska pot je tukaj končana. Verjamemo, da je tvoja duša našla svoj cilj. Vsi tisti, ki smo te poznali, pa smo ponosni, da smo  lahko skupaj s teboj, prehodili del poti.

Mami Marčeli, možu Silvestru in sinu Andreju ter ostalim sorodnikom v imenu Varstveno delovnega centra Ajdovščina-Vipava izrekamo iskreno sožalje.