Izlet z društvom Sožitje

Že nekaj časa sem vedela, da nas, člane društva Sožitje Ajdovščina – Vipava, 22.4.2017 čaka izlet v Radovljico in okolico. Težko pričakovani dan je končno prišel. Dobili smo se na avtobusni postaji v Ajdovščini, počakali da smo se zbrali vsi in nato se je začela pot proti prelepi Gorenjski.

Pot, ki je sicer bila malo daljša, je minila hitro. Ves čas smo namreč klepetali, obujali spomine in se na novo spoznavali. Vesela sem bila, da sta z nami na izlet šla tudi naša varovanca, Klemen in Mitja.

Ko smo prispeli v Radovljico, je bila naša prva postojanka Čebelarski muzej, ki je razdeljen na dva dela. Tehniški del muzeja prikazuje najbolj tipična čebelja prebivališča in čebelarsko orodje, biološka soba življenje in delo naše avtohtone čebele kranjske sivke, likovni del pa fenomen slovenske ljudske kulture – poslikane panjske končnice. Čeprav je bil ogled muzeja zelo poučen in zanimiv, pa nas je, sladkosnede, vse bolj vabil vonj čokolade.

V starem mestnem jedru je namreč ravno takrat potekal Festival čokolade, kjer lahko okušaš, vonjaš in opazuješ čokolado v raznolikih oblikah, okusih in barvah. Seveda smo preizkusili veliko različnih vrst, na koncu pa je prišlo na vrsto še obvezno nakupovanje. Takih čokolad namreč v trgovini ne dobiš in tako edinstvene priložnosti nismo smeli spustiti iz rok.

Ker je čokolada zbudila delovanje naših želodčkov, smo bili zelo veseli Begunj. Tam naj bi si ogledali muzej gospoda Slavka Avsenika. Vedeli pa smo tudi, da nas čaka prijetno kosilo v Avsenikovi gostilni.

Muzej Avsenik sestavljata muzejska dvorana za 70 oseb in dodatni prostor, namenjen razstavi priznanj in nagrad ansamblu, v zgornjem nadstropju pa sta na ogled spominski sobi posvečeni družini Avsenik skozi čas z ohranjenim starim pohištvom. Ker je gospod Avsenik res živa legenda slovenske glasbe, smo se ob ogledu muzeja čudili in opazovali, kako se je njegova kariera razvijala in kako je postajal uspešen.

Po ogledu muzeja pa nas je že vse sestradane čakalo tudi zelo okusno in obilno kosilo. Po kosilu smo še malo počivali in pustili želodčkom, da v miru naredijo svoje delo, nato pa je sledila vrnitev proti domu. Okoli 18ih smo prispeli na avtobusno postajo v Ajdovščini, se poslovili in odšli vsak na svoj konec.