Strokovna načela in metode dela

STROKOVNA NAČELA ZAVODA IN METODE DELA

Pri aktivnostih zavoda se uporabljajo splošna načela in različne metode dela:
Splošna strokovna načela :
-načelo aktivnosti in avtonomije,
-načelo izbire in dostopnosti,
-načelo integracije,
-domicilnosti in disperzije
Posebna strokovna načela:
-načelo individualizacije,
-načelo normalizacije,
-načelo celovitosti in multidisciplinarnosti
Metode dela:
-individualne in skupinske obravnave
-timsko delo
-projektno delo

Posebej pomembno je delo s posameznikom, ki temelji na potrebah, željah in interesih posameznika. Pri individualnem delu dajemo velik poudarek naslednjim področjem:

• medsebojnemu sporazumevanju (pomoč in utrjevanje pri opismenjevanju, uporabi telefona, mobitela, učenje poznavanja na uro…)
• gibanju v okolju(orientacija v bližnji okolici in mestu, uporaba javnega prevoza, gibanja v prometu, obiski javnih lokalov in ustanov),
• dnevnih aktivnosti (nakupovanje, naučiti se prebrati vozni red, bonton v restavraciji, prireditvah, razstavah..),
• osebne higiene in urejenosti (higiena celotnega telesa, urejanje pričeske, skrb za primerno obleko in obutev),
• skrbi za bivalno okolje (pomoč pri urejanju stanovanja, lastne sobe, omare, pomoč pri urejanju okolice hiše),
• gospodinjstva (kuhanje, uporaba gospodinjskih pripomočkov, urejanje kuhinje, sanitarije in ostalih prostorov, pranje, likanje, šivanje),
• aktivnemu preživljanju prostega časa (branje, šport, sprehodi, nakupovanje, ročna dela, praznovanja, ogledi kina, obiski prireditev, izleti…),
• širjenju individualne socialne mreže in ohranjanju stikov s sorodniki, prijatelji.

Posamezna področja razvijamo s pomočjo individualnih programov. IP izvajamo timsko, nosile je strokovni delavec, izvajalci v posameznih korakih pa so vsi delavci dnevnega in institucionalnega varstva in drugi.

Delo s skupino je predvsem usmerjeno na:

• krepitev medsebojnih odnosov, saj se uporabniki učijo živeti z ljudmi, ki se po značaju, svojih interesih, potrebah, sposobnostih in starosti razlikujejo,
• osvajanju znanj in spretnosti, ki so potrebne za samostojno opravljanje vsakodnevnih opravil v stanovanju in gospodinjstvu, pripravi in serviranju hrane, vzdrževanju oblačil…,
• osvajanje nalog pri skrbi zase,
• skrb za zdravje,
• osvajanje pravil in vrednot za samostojno življenje,
• spremljanje in reševanje problematike v skupini uporabnikov,
• spoštovanje in upoštevanje pravil, dogovorov v skupini,
• skupno planiranje dnevnih aktivnosti,
• skrb za bivalno okolje (pomoč pri urejanju bivalnih prostorov sobe, omare, pomoč pri urejanju okolice, rože),
• skupna skrb za urejenost notranjih prostorov, dekoracija le teh v vzdušju praznikov.

Prav tako z uporabniki dnevno načrtujemo in organiziramo življenje in delo v stanovanjski skupini. Vsakodnevno se pogovorimo oz. planiramo aktivnosti, ki jih bomo izvajali v popoldanskem času ali času vikenda.
Srečanja z uporabniki omogočajo, da so vsi uporabniki lahko slišani, imajo možnost pogovora, se učijo zdrave komunikacije (imajo možnost izražanja misli, med seboj se poslušamo, izražamo lastno mnenje, smo strpni do drugih).
Po končanem srečanju se povedano oz. sklepe sestanka evalvira in tudi ugotovi ali smo se med seboj vsi razumeli.
Uporabnike se dnevno spremlja s pomočjo načrtovanih individualnih programov. Beleži se njihovo dnevno prisotnost, zdravstveno stanje ter vse aktivnosti, tudi negativna opažanja. Vse to se beleži v program ISOV.

PREPOZNAVANJE IN REŠEVANJE TEŽAV UPORABNIKOV

Normalno je, da imamo ljudje težave in smiselno je, da jih poskušamo reševati. Osebne težave lahko odločilno vplivajo na kvaliteto našega življenja ter na samo učinkovitost. Kadar sami ne najdemo odgovora ali smo v dilemi se posvetujemo s prijatelji, starši. Pri naših uporabnikih pa smo velikokrat mi ti ljudje s katerimi se posvetujejo. Glede na to, da je njihova socialna mrežna zelo ozka in smo zaposleni tudi njihovi prijatelji, moramo biti pripravljeni na poslušanje, svetovanje, razumevanje in dajanje podpore. Reševanje konfliktnih situacij našim uporabnikom predstavlja največkrat velik problem, ki ga sami niso sposobni rešiti niti ga ne znajo. Zato je zelo pomembno, da pri uporabnikih prepoznamo njihovo stisko in jim ponudimo pomoč in jih usmerjamo pri reševanju le-te. Zelo pomembno je, da pri delu z uporabniki ne pozabimo dejstva, da so to odrasle osebe, ter da je z njimi potrebno vzpostaviti enakovreden–partnerski odnos.
Komunikacija pri osebah s posebnimi potrebami pomeni razumevajoč govor, tvorjenje kratkih stavkov, dopuščanje časa, da uporabnik lahko izrazi svoje strahove , jezo, veselje in da zazna povedano. Ves čas preverjamo ali smo mi ali uporabnik razumeli povedano, določimo problem in ga skušamo rešiti in zaključiti s konkretnimi dogovori.

UČENJE UPORABNIKOV K VEČJI SAMOSTOJNOSTI

Sreča, zadovoljstvo, nasmeh na obrazu naših uporabnikov nam dostikrat povedo o kvaliteti njihovega življenja. V VDC merimo kvaliteto življenja in zadovoljstva uporabnikov z vsakoletno anketo v mesecu januarju. Najboljši pokazatelj pa so njihovimi redni prihodi v VDC, zadovoljnimi obrazi in besedami:, rad prihajam v VDC, tu si moji prijatelj, v VDC je lepo, ker se vedno nekaj dogaja..
Uporabnike ves čas spodbujamo k čim večji samostojnosti v smislu:
organiziranja in izvajanja dejavnosti v okviru vseživljenjskega učenja,
spodbujanja in razvijanja samo-zagovorništva,
vodenje programov za izboljšanje osebne higiene in področja zdravja, športnih aktivnosti, rekreacije, kulturnih prireditev, taborov, letovanj..,
vključevanje v različne projekte, delavnice in aktivnosti namenjene samo njim,
spodbujanje komunikacije.

Priprava uporabnikov za samostojno življenje pomeni predvsem individualno delo z uporabnikom, kajti potrebno je oceniti sposobnosti uporabnika, vključenost uporabnika in upoštevati individualni načrt uporabnika.
Tudi naši uporabniki so željni pridobivati nova znanja in izkušnje na različnih področjih. Tudi za njih je privlačen računalnik, mobilni telefon, nakupovalni centri, disco, zanima jih kaj počne sosed, kdo je umrl, skratka zanima jih vse kar zanima tudi nas. Nič drugačni niso od nas, le da včasih potrebujejo več časa za osvojitev novih znanj, da jih finančno stanje ne zanima, oz. si s tem ne belijo glave in je zato potrebno osvojena znanja dnevno utrjevati. Zaposleni moramo ohranjati pozitivno klimo, kvalitetne odnose med uporabniki ali na relaciji uporabnik zaposlen, saj bomo le tako s skrbjo za uspešno komunikacijo, sprejemanjem drug drugega, uporabnikom svetovali, jih usmerjali, vodili, spodbujali in njim nudili pomoč, pa tudi razumevanje, spretnost in ljubezen.

VKLJUČEVANJE UPORABNIKOV V OKOLJE

Pri vključevanju v okolje uporabnike spodbujamo, da se vključujejo v dejavnosti, ki so organizirane izven VDC-ja (obiski predstav, razstav, kina, koncertov…). Skozi pogovore jih usmerjamo, da so družabna in kulturna udejstvovanja prav tako potrebna in pomembna v našem življenju, saj na ta način zadovoljimo potrebo po zabavi in druženju.
Ob primernem vremenu in zdravstvenem stanju uporabnikov hodimo na krajše sprehode po okolici. Spodbujamo uporabnike, ki so sposobni, da gredo na sprehode, nekateri pa tudi daljše pohode. Uporabnike po potrebi spremljamo pri nakupih. Samostojnejše pa spodbujamo, da si sami izbirajo artikle, plačujejo in razpolagajo z denarjem uporabnikom, ki tega ne zmorejo pomagamo mi.

SODELOVANJE S STARŠI, SKRBNIKI IN DRUGIMI STROKOVNIMI SODELAVCI

Brez rednega sodelovanja s starši, skrbniki ali svojci in delavci drugih zavodov si našega dela ne moremo predstavljati, zato je nujno gojiti dobro komunikacijo in sodelovanje s prej omenjenimi osebami, da že na začetku preprečimo morebitne probleme in se držimo enotnih meril in dogovorov, ki smo jih sprejeli za posameznega uporabnika. Stike imamo predvsem preko telefona (npr. odhod uporabnika domov, obveščanje o prireditvah..), srečanju s starši na sestankih 2 x letno, pisno obveščanje, piknikih in drugih skupnih druženjih, pisnim obveščanjem svojcev o vsebinah programov v VDC, ter obiski na domu. Starši, skrbniki so pomemben del verige za dobro počutje uporabnikov v našem VDC-ju.